Ko pa sem enkrat doživela lep porod z dulo ... takrat sem si rekla: nikoli več brez dule! Ker se cenim in je moja izkušnja še kako pomembna. Porod je bil izpolnjujoč, dal mi je potrditev, da zmorem. Da lahko odločam o lastnem telesu. Brez ukazov in brez pritiskov, brez prestopanja meja mojih zavestnih odločitev in izbir. Ob polni zavesti in ob podpori ljudi, ki si jih sama izberem.

In tako je dula postala samoumeven del mojih nosečnosti. Nujen element pri pripravah na porod in pomemben člen tudi pri porodu samem. Imela sem jo tudi v naslednjih dveh nosečnostih. In izbrala sem vsakokrat točno takšno, kakršno sem v tistem obdobju življenja potrebovala. Ker sem bila vsakokrat drugačna. Rasla sem s svojimi nosečnostmi in se z vsakim porodom spreminjala, se transformirala v novo sebe.

Prva dula mi je dala mir in varnost, to kar sem v prvi nosečnosti in pri porodu pogrešala. Dala mi je informacije, med katerimi sem se lahko odločala sama. Druga mi je dala zaupanje in vero, pomoč v stiski. Še več znanja. Ko je bil na poti moj četrti otrok, sem sama že imela opravljeno izobraževanje za dule in ogromno znanja, vendar o tem, ali bom (kljub temu) dulo imela tudi pri tem porodu, nisem niti razmišljala. Prav zaradi tega, ker sem toliko vedela, si poroda brez dule nisem več mogla predstavljati. Rezervirala sem jo prej, kot sem komurkoli sploh povedala, da sem noseča. Porod ni nekaj, na kar se pripraviš v dveh tednih. To je proces, ki ga razvijaš v mesecih, v daljšem obdobju svoje nosečnosti ali pa še pred njo. In tako me je dula spremljala tudi v četrto - ob njeni podpori in usmeritvah sem svoje priprave na porod izpilila do potankosti. Na ta porod sem se pripravljala bolj kot na prejšnje tri skupaj in ta porod je bil zame najlepši dogodek v življenju. Moja tretja dula je v meni na novo postavila temelje in ideale v poslanstvu dule.

Ob podpori vseh svojih dul pa sem vedno čutila nekakšno obžalovanje in žalost do žensk, ki takšne podpore, kot sem jo imela sama, nimajo. Ki ne vejo, kaj zamujajo. Tako sem si želela, da bi to blaženost in izpolnjenost lahko doživele vse. Da bi se počutile slišane, vredne, pomembne, varne. Da bi kdo že v času nosečnosti tako skrbel za njih, se tako potrudil, bil na voljo za vsa njihova vprašanja in imel prijazne odgovore za vse dileme. Da ne bi bile zgolj številka in njihova nosečnost zgolj skupek meritev na papirju. Da bi vedele, da je porod lahko lep! Oh, kako drugačen bi lahko bil ta svet.

Naša družba ima na področju poroda ogromno kolektivnih travm. Težke zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod. Filmski prikazi poroda, polni drame, bolečine in strahu. Je to res tisto, kar želimo predati svojim hčeram? Moja duša ne bi bila mirna, če ne bi vsaj poskušala, da naredim svet za pikico boljši in prijaznejši. Za naše hčere, ki bodo morda nekoč postajale mamice ... Vsaka ženska je pomembna in vsak spoštljiv porod šteje. Moja moč in poslanstvo je biti dula. Podpreti ženske na njihovi poti rojevanja v mame in jim nuditi tisto, kar sem v svoji prvi grenki izkušnji pogrešala, a tako noro potrebovala, obenem pa jim dati vsaj delček tistega, kar sem v naslednjih treh izkušnjah doživela sama.

Poiskati si dulo ni nemoč. Je ravno nasprotno. Ob duli si povrneš moč, ki ti je bila odvzeta. Dula ne opolnomoči samo tebe, ampak tudi tvojega partnerja. Dula aktivira bojevnico v tebi. Dula ti da oporo vseh tvojih prednic. Dula je vedno varen pristan. Je pogum in odločitev, da boš sebi privoščila nekaj zares pomembnega. Ker si zaslužiš - lepo izkušnjo poroda, ki je ne boš želela pozabiti in iz katere boš črpala moč za vse življenje.

Moj porod je bil enkratno doživetje, ki se ga bom vedno s toplino v srcu spominjala.  Ko sem zanosila in videla plusek na testu sem se razveselila, kot si sploh nisem predstavljala, da se bom. Kar naenkrat se mi je zdelo neverjetno, da bom postala mama. “Romantiziranja nisem nikoli marala in posledično sem si na začetku izogibala temu občutku. Sem le ena od milijon žensk, ki je noseč. Nič takega. Pa vendar sem si težko zanikala, da se počutim pomembno in posebno, tudi lepo. Nisem bila več samo Ana, v meni je raslo še eno življenje. To občutje me je takrat presenetilo. Danes pa se mi zdi logično. Moje življenje je od tega trenutka krenilo na novo pot in dobilo novo poslanstvo. Vznemirljivo in zelo odgovorno. Zavedala sem se kako pomebno starš zaznamuje otroka v njegovem razvoju. Jaz sem tista, ki lahko na nek način poskrbim, da bo otrok uspešen v življenju. Njegova uspešnost, dobro počutje in življenje sta odvisna od mene. Uf… kakšna odgovornost. Kakor sem na eni strani čutila to nepopisno veselje, sem na drugi strani čutila strah pred porodom. Kaj sploh porod je? V mojem umu je bila mešanica predstav o odteku vode, rojevanja na hrbtu, mnogih ur neznosne bolečine, krikov porodnice, očeta, ki od groze pade v nezavest, panike, smrtne nevarnosti in glasnemu joku rožnatega novorojenčka. Vse “zavito v nejasno meglo” odsekov dogajanja in obenem občutek zaupanja in olajšanja, saj obstaja napreden, dobro utečeni porodni sistem, ki skrbi za varnost. Sistem, ki promovira varen porod brez bolečin.

Tekom raziskovanja je bila prav dula tista, ki je odkrila tančice neznanega in porod predstavila v luči v kakršni sem se ga lahko začela iskreno veseliti. Strah je bil še prisoten, a vendar sem ob enem posedovala moč in vero vas ter vero v to, da bom zmogla, da imam “načrt” orodja in pomoč. Imela sem tudi informacije zaradi katerih sem lahko sprejela tiste odločitve, ki so bile najboljše zame in za mojega otroka. To mi je res ogromno pomenilo.

Ko se je porod začel je bila dula kot moja zaveznica, ki se je z mano in mojim možem veselila “potovanja”, ki je bil pred nama. Zaradi nje sva bila gotova. Če česa ne bova vedela, bo tam in naju bo “razsvetlila”. Če bova v dvomih se bova lahko z nekom posvetovala. Ne kar s komerkoli ampak z nekom, ki bo tam izključno za naju in z bogato zakladnico izkušenj. To je res odličen občutek, tisti, zaradi katerega veš, da si investiral najbolje, v začetek nastajanja svoje družine, v svojega otroka v to, da si bova z možem po porodu še bližje. In res je bilo tako. Že samo njena prisotnost je bila dragocena. Njena pomoč pa je bila zame najpomembnejša v tem, da nama je služila, da je postorila vse kar je bilo potrebno, da sva bila lahko midva z možem več skupaj, da mi je bil on bolj v oporo. Vse do rojstva otroka in še po njem. Kot sem napisala na začetku, spomin na porodne trenutke me pogreje in navda z globoko hvaležnostjo.

In to je neprecenljivo. Jaz lahko dulo samo priporočam, s tem pa se tudi strinjajo vse moje prijateljice, ki so dulo imele.