Tudi partnerji potrebujejo čas, da se postopoma privadijo na novo vlogo očeta, se povežejo s pričakovanim otrokom in poglobijo vez s partnerico. V celotnem procesu se lahko partnerja naučita še bolje sodelovati in razumeti drug drugega. Spoznata lahko, kaj pomenijo podpora, sočutje in razumevanje, kar v odnosu gradi zaupanje in intimnost. Že to, da nosečnost doživljata skupaj, si izmenjujeta izkušnje in sta tam drug za drugega, lahko med njima ustvari močnejšo vez.

Nosečnica povezavo z otrokom po navadi lažje vzpostavi, saj ga v svojem telesu ves čas čuti. Pogosto se najprej povežemo tako, da nosečnost občutimo telesno, nato pa raste tudi čustvena povezava z otrokom. Pari največkrat sami najdejo način, ki jim najbolj ustreza.

Poskusita lahko z večernim obredom mazanja trebuščka. Partner lahko namaže trebušček in tako dobi čas, ko se osredotoči na otroka ter ga telesno začuti. Lahko ga tudi prime ali boža ter otroku kaj pove, zapoje ali prebere. Iz telesnega stika s trebuščkom počasi raste tudi čustvena povezava.

Ena od možnosti je tudi, da oba zapreta oči, položita roke na trebušček in nekaj minut namenita sproščanju ter poskušata z dotikom začutiti bitjece v njem. Nosečnica lahko partnerja vključi v vse, kar sicer počne sama. Tako mu da priložnost, da se tudi on pripravi na novo obdobje in novo bitje v svojem življenju.

Drugi načini vključevanja so skupno obiskovanje šole za starše, individualne ali skupinske priprave na porod, učenje o tem, kako lahko med porodom pomagamo, izvajanje skupnih tehnik sproščanja in skupno odločanje o tem, kakšen porod si želimo. Tako dobimo občutek, da smo pripravljeni, saj bolje razumemo, kako naj bi vse skupaj potekalo.

Vez, ki jo partnerja gradita oziroma poglabljata med nosečnostjo, pomaga tudi pri porodu. Partnerja se med porodom lažje povežeta in intuitivno začutita, kakšno podporo potrebujeta. Lažje si sledita in zaupata, da bosta poskrbela drug za drugega.